Člani Akademske folklorne skupine Študent Maribor se vsako leto pred začetkom novega študijskega leta odpravimo vsaj na en mednarodni folklorni festival , kjer s plesom in petjem ter kostumi in nenazadnje s sodelovanjem na zabavah in privatnih druženjih predstavljamo slovensko ljudsko izročilo in kulturo našega naroda drugim narodom in obiskovalcem festivalov.
Skozi 50 let delovanja skoraj ni več države, ki je Študent ne bi obiskal… A vendarle je vsako leto turneja novo, prav posebno doživetje, ki se ga za nazaj radi spominjamo in v naprej veselimo!

Naj naštejemo samo nekaj držav, kjer smo navduševali občinstvo in kjer je že zazvenel slovenski “juck” in harmonika zaigrala prelepe slovenske polke:

skoraj celotna Evropa, Izrael, ZDA, Kanada, Macao, Avstralija, Mehika, Venezuela, Peru, Rusija, Japonska, Cookovi otoki,…

Vabljeni k ogledu galerij z naših gostovanj:

 

Srbija 2014

Fotografije: Žan Domanjko

Vtisi s turneje: Urša Štumberger

Letos smo se med 9. in 14. avgustom, skupaj s folklornimi skupinami iz Slovaške, Bolgarije, Turčije, Grčije, Latvije, Gruzije, Bosne, Hrvaške in Srbije, predstavili na folklornem festivalu – Srem Folk Fest 2014  – v Sremski Mitrovici v Srbiji. Štiridnevnega festivala se je udeležila mlajša zasedba s pomčjo prve skupine in nekateri izmed članov so prvič izkusili festivalske odre in obveznosti v sklopu festivala. Vsak dan smo se na velikem odru, ki je bil postavljen na prostem v centru mesta, predstavili z eno ali več koreografijami, pred tem pa smo se sprehodili po mestnih ulicah in animirali ljudi z ljudskimi plesi, kot je pobreška polka, klobuki …. V sklopu gostovanja smo si ogledali Novi Sad in okoliške znamenitosti.

 

Madžarska 2014

Fotografije: Žan Domanjko

Vtisi s turneje: Urša Štumberger

“dnevnik maloga Madžara ali ko plešemo čardaš, madžarska nori”

Le nekaj ur po vrnitvi iz Srbije smo se člani prve skupine odpravili v mesto Gyöngyös na Madžarskem, kjer smo se udeležili XIV. Mednarodnega folklornega festivala pod okriljem organizacije CIOFF. Poleg Slovenije so na festivalu nastopile še folklorne skupine iz Sicilije, Italije, Turčije, Bolgarije, Češke in seveda domače folklorne skupine. V 6 dnevih smo člani AFS Študent zabeležili več nastopov na ulicah, kjer smo zaplesali tudi z domačini in postali najbolj poznani po prekmurskem čardašu – plesu, ki ga pozna tudi madžarska publika, in nemalokrat se je zgodilo, da so z nami tudi zapeli. Izvedli smo celovečerni koncert, nastopili na otvoritvi in zaključku festivala, povorki z animacijskim programom in pripeljali v mesto Gyöngyös pravega »koranta«. Nismo pa samo plesali in peli. V času festivala se folklorne skupine med seboj družijo in spoznavajo na različne načine, tako smo KUDovci pripravili slovenski večer za tuje skupine, na katerem smo jim postregli z zaseko, čebulo, ajdovimi žganci … Pomerili smo se v igrah brez meja, igrah  na bazenu, osvojili 2. mesto v plesanju madžarskih plesov in še bi lahko naštevali.  Uspešno zaključenemu festivalu in 50. sezoni smo nazdravili na Blatnem jezeru, kamor smo se odpravili po zaključku festivala.

]

 

Srbija 2013

Fotografije: člani AFS na turneji

Vtisi s turneje: Darja in Danijela Rus

Stopiti iz okvirjev vaj in nastopov doma ter se odpraviti na turnejo v tujino, je eden izmed težko pričakovanih vrhuncev vsakega kudovca. Pa naj bo to tisoče kilometrov čez ocean ali bolj natančno 700 kilometrov k našim južnim kolegom. Tako je tudi bilo, odpravili smo se namreč v Srbijo, v mesto Niš. Naša pot se je začela v ponedeljek, 15. julija, pozno popoldne, ko smo se zbrali na Tyrševi, da spakiramo vse potrebno in se opremimo za turnejo. Med tem ko je Maribor zajel že rahel mrak, so za varno popotnico sledili še kudovska himna ter folklorni vriski, dobra volja in smeh pa sta nas pospremila na avtobus. Vse skrbi, da bi kdo med vožnjo spal, so bile popolnoma odveč. Naši muzikantje so vztrajno skrbeli, da dobre volje ni in ni zmanjkalo. In če kdo do takrat še ni slišal za Orleke in njihove cvetoče lipe, so mu na tej turneji skoraj zagotovo prirasli k srcu. Ko noč izgubi svojo moč, se skoraj enako zgodi tudi z nami.  Komaj smo prav zaprli oči, smo bili v Nišu in pred študentskim domom tehniške fakultete, ki je bil naše domovanje. Sledil je aktiven teden, poln prijetnih obveznostih in odlične zabave. Že v torek zvečer smo se predstavili s plesom najprej med povorko po Nišu, nato pa še na otvoritveni prireditvi ob reki Nišavi, kjer smo zbrano množico navdušili s »Šnopsom«.  Nastopi so bili naša glavna večerna obveznost, včasih v drugem kraju, vedno pa na drugem odru. In čeprav se sliši naporno, in čeprav se je nam takrat slišalo naporno, ni bilo tako.  Sploh če veš, da te po nastopu čaka toliko bolj sproščeno ozračje in zabava, ki smo si jo velikokrat naredili kar v našem nadstropju v domu. Še nad nami stanujoči Indonezijci so nam po treh dneh začeli vračati dobro voljo s svojimi zanimivimi ritmi- a žal čez dan, ko bi mi sladko počivali.  Kot bi mignil, je bila pred nami sobota in zaključna prireditev v areni, kjer smo na veličastnem odru niški publiki ponosno pomahali v slovo. Kaj kmalu je minila ta zadnja noč v Nišu in v nedeljo zjutraj smo že bili na avtobusu ter na poti v Beograd. Čakal nas je še zadnji dan turneje, prost in brez obveznosti. Sprehod po ulicah Beograda in razgled s Kalemegdana sta bila pravi balzam za oči. Ko se je dan prevesil v noč, smo se ob večerji na Skadarliji v ritmu domačih muzikantov s smehom spominjali vseh prigod turneje. Nekoliko utrujeni, a še vedno veseli in dobre volje, smo se naslednji dan podali na pot proti Sloveniji. In takrat je v kotičku marsikaterega očesa bilo opaziti tudi kanček žalosti, ker se naša avantura končuje. A bolj smo se bližali tabli Maribor, bolj nas je prevzemal občutek domačnosti. Ko pa smo zagledali dobrodošlico, ki so nam jo pripravili naši prijatelji in člani, ki so ostali doma, pa so se nam na obraz spet narisali nasmehi celotnega tedna.

Le zakaj pravijo, da je vsega lepega enkrat konec? Če pa je s kudovci bilo lepo, je lepo in bo lepo še naprej! Evro kolo v našem nadstropju, ko vsi že spimo; activity in pantomima, pri kateri nas je od smeha zvijalo v želodcu; popoldanske kave, kjer skoraj pozabimo na kavo; tisti, ki te ima, ampak te nima- to pa naj ostane za nas. Saj veste … kar se zgodi na turneji, ostane na turneji.  😉

 

Bolgarija 2012

Fotografije: Žan Domanjko

V septembru smo se odpravili na turnejo v Bolgarijo v mesto Shumen.

 

Mehika 2012

Fotografije: člani AFS na turneji

Vtisi s turneje: Urša Štumberger

Letos nas je pot vodila v daljno, eksotično Mehiko, v manjše mesto Zacatecas. Eden največjih mehiških folklornih festivalov, Festival Zacatecas del Folklor Internacional/Gustavo Vaquera Contreras, je od 29. julija do 5. avgusta 2012 potekal že 17. leto zapored in »kudovci« smo se ga udeležili že drugič.

Pot se je pričela na letališču v Benetkah in zaključila na letališču v Mexicu City, kjer nas je pričakal vodič Adrian, s katerim smo se odpravili na 10-urno vožnjo proti Zacatecasu. Nastanjeni smo bili v hotelu, skupaj s folklorniki iz Argentine in sosednje Hrvaške. Hrana v hotelu je bila zelo okusna, tradicionalna ter prilagojena Evropejcem, saj so se organizatorji v preteklosti velikokrat ukvarjali s prebavnimi motnjami zaradi pikantne mehiške hrane.

Že med potjo, med pogovorom z vodičem, smo ugotovili, da domačini s festivalom preprosto živijo in je z leti postal del njih. V času festivala so ulice okrašene, ljudje nasmejani, ustrežljivi, mesto živi le za en sam cilj – obiskovalcem ustvariti nepozabne spomine na mesto in dogajanje v času festivala. In ravno to je nas, kudovce, prepričalo, da se po osmih letih v mesto Zacatecas ponovno vrnemo. In ni nam žal.

Zacatecas je majhno mesto, ki leži na 2544 m nadmorske višine in privajanje na višinsko razliko je bila edina težava, ki smo jo imeli v času festivala. Občuti se predvsem kot povečana utrujenost ali vrtoglavica, ki pa v dveh do treh dneh izgine. Mesto je v Mehiki znano predvsem po rudniku srebra, ki smo si ga tudi ogledali. Domačini pravijo, da je Zacatecas mesto, ki ima obraz iz kamna in srce iz srebra (con rostro de cantera y corazón de plata). Prijaznost, ustrežljivost, veselje do petja in plesa te v Mehiki spremlja na vsakem koraku.

V spominu nam bo za vedno ostala nekaj kilometrska povorka vseh folklornih skupin, ki je stalnica na folklornih festivalih in je največkrat dolga in za plesalce lahko tudi naporna. Povorko vseh folklornih skupin, prvi in zadnji dan, si je ogledalo več tisoč ljudi, ki so nas spodbujali z vzkliki Eslovenia, ploskanjem, prepevanjem, plesanjem, fotografiranjem. Takega vzdušja ne doživiš povsod, premalokrat pa zagotovo v Sloveniji, pred domačo publiko. Na utrujenost ob takšnem vzdušju plesalci še pomislili niso.

Skupaj z več kot desetimi lokalnimi mehiškimi folklornimi skupinami in folklornimi skupinami iz Argentine, Venezuele, Brazilije, Čila, Kolumbije, Konga, Hondurasa, Kanade, Egipta, Tajvana, Rusije, Belgije, Francije, Poljske in Hrvaške smo mariborski folklorniki vsak dan polnili sedeže dvoran in avditorijev ter navduševali domačine in turiste. Predstavili smo se s različnimi plesi in z animacijskim programom, ki tujce vedno najbolj pritegne. (ples s klobuki, pobreška, kozarci …).

Otvoritev in zaključek festivala sta se prvi in zadnji dan festivala odvila na velikem odru na osrednjem mestnem trgu, kjer so se predstavile vse sodelujoče folklorne skupine. Na velikem odru smo se predstavili tudi mi in naš nastop je pred več tisoč gledalci in nastopajočimi pohvalil nacionalni predstavnik CIOFF®-a iz Mehike, Arturo H. Cueto Juárez. V svojem nagovoru je povedal, da predstavniki CIOFF®-a Mehike in CIOFF®-a Slovenije že leta dobro sodelujejo.  Povedal je tudi, da kljub temu, da je Slovenija manjša od Zacatecasa, smo njeni prebivalci srčni in predani svojemu delu, zato je izredno vesel, da smo se, po priporočilu dr. Bruna Ravnikarja, festivala udeležili.

Vse ostale dni smo se predstavljali skupaj z največ tremi tujimi skupinami, z 20, 30 in 45 minutnim programom. Po zaključku festivala smo se, na povabilo organizatorjev, odpravili na ogled ruševin in ostankov piramid in ker je Mehika znana kot izredno nevarna dežela, nas je na izlet pospremilo kar 25 varnostnikov (policistov-specialcev), opremljenih s puškami in neprebojnimi jopiči.  V tradicionalni mehiški  restavraciji smo si privoščili mehiške specialitete. Okus te hrane je čisto drugačen kot v mehiških restavracijah, ki jih poznamo pri nas. Ne samo organizatorji festivala, ampak tudi domačini so nas povsod sprejeli z navdušenjem. Topli stiski rok, veselje ob pogovoru in pristen nasmeh na obrazih mimoidočih so nam vsakodnevno potrjevali, da so Mehičani prijazni ljudje, ki kljub svoji revščini goste iz tuje države počastijo na najlepši možen način in prihajati k njim prvič ali se ponovno vračati je vedno neponovljivo doživetje.

 

Poljska 2011

Fotografije: člani AFS na turneji
Vtisi s turneje: Rebeka Gungl in Tjaša Žunko

Na to težko pričakovano turnejo smo se odpravili avgusta 2011, in sicer na Poljsko. V mestu Katowice. Na Poljskem smo bili deset dni, ki so minili, kot da bi rekli KEKS! Bivali smo v študentskem domu (v katerem je bil tudi disko!), skupaj s folklornimi skupinami iz drugih držav. Navezali smo stike s Mehičani, Nemci, Čehi, Poljaki, Bolgari, Makedonci in Armenci. Družili smo se vsak dan  – peli smo, plesali in tudi »spili kakšen deci« za boljšo kri in se poveselili. Seveda pa smo imeli tudi nastope in smo predstavljali Maribor in našo kulturo celemu svetu.

Ogledali smo si tudi znamenito taborišče Auschwitz.

To turnejo sva si zelo zapomnili, ne samo, ker je bila najina prva, ampak ker je bila res ZAKON!
PREPRIČANI sva, da bo naslednja turneja v Bolgarijo prav tako zabavna!

 

Cookovi otoki 2010

Fotografije: člani AFS na turneji
Vtisi s turneje: Jernej Jakob

25. julij je bil za nas AFS-ovce dolgo pričakovan dan. To je bil dan, ko smo se odpravili na najbolj oddaljeno gostovanje v zgodovini KUD-a, in sicer na majhno pacifiško otočje imenovano Cookovi otoki. Pred nami je bila dolga in naporna pot, ki se je začela v Mariboru, od koder nas je avtobus odpeljal do Aerodroma Ljubljana. Preden smo prispeli do končne destinacije – Cookovi otoki smo prestopili v Frankurtu, Seulu in Aucklandu. Dolga čakanja na letališčih (tudi več kot 10 ur) smo si krajšali s spanjem, z igranjem kart, druženjem v gostilnah (fantje), nakupovanjem (dekleta), naši muzikantje pa so tudi zaigrali kakšno domačo. Dolgotrajen postanek v Aucklandu smo nekateri izkoristili za kratek ogled tega prečudovitega mesta. Gre za sodobno mesto, ki je z 1.4 milijoni prebivalstva največje novozelandsko mesto.

Na Cookove otoke smo prispeli po več kot dva dni trajajočem potovanju. Pristali smo na otoku Rarotonga, ki je največji izmed 15 otokov, ki sestavljajo to otočje. Na letališču so nas ob zvoku ukulele in s cvetjem pričakale družine, pri katerih smo na otoku bivali. Večinoma smo bili v družine razdeljeni po prej dogovorjenih parih, bivalni pogoji pa so bili od družine do družine zelo različni. Tako so nekateri bivali v takšnih pogojih, ki bi se skoraj lahko primerjali s hotelom s petimi zvezdicami, drugi pa so bili brez oken v hiši ali pa so si domovanje delili s ščurki in mišmi. V vsakem domu pa je bilo moč najti gekone, majhne kuščarje, ki jih domačini imenujejo mokoti. Gre za nenevarne plazilce, katerih oglašanje zna biti zelo moteče, na plano pa pridejo ponoči, ko lovijo vešče in komarje.

Rarotonga je upravno središče Cookovih otokov. Obseg otoka je zgolj 32 km, število prebivalcev pa je okoli 16.000. Notranjost otoka je hribovita (prek 600 m nadmorske višine) in posejana z deževnim gozdom. Pobočja se strmo spuščajo proti obalni ravnici, kjer prevladujejo palme in peščene plaže. Skoraj celoten otok je obdan s koralnim grebenom, ki daje morju turkizno barvo za koralnim grebenom je temno moder Tihi ocean. Na prvi pogled je otok spominjal na otok iz TV nadaljevanke Lost. Največje in tudi glavno mesto je Avarua. Gre za živahno in prijazno mesto z relativno veliko trgovinami, kavarnami, restavracijami in ostalimi turističnimi objekti.

Na Cookove otoke pa nismo prišli samo na dopust, ampak predstaviti naš ljudski ples in pesem ter ne nazadnje predstavljati Slovenijo. Povabljeni smo bili na njihov tradicionalni 45. festival imenovan »Te Maeva Nui«, kar v prevodu iz maorščine pomeni največje oz. najpomembnejše praznovanje. Festival poteka vsake leto v koncu julija in v začetku avgusta in ga izvajajo v čast neodvisnosti od Nove Zelandije. V bistvu gre za tekmovanje med otoki v plesu, pesmih, bobnanju, različnih športnih igrah in kulinariki. Da pa se globalna finančna kriza pozna tudi na Cookovih otokih je bilo vidno na festivalu, saj so se zaradi veliko manjše finančne nagrade kot v preteklih letih, festivala udeležili samo predstavniki petih otokov.

Akademska folklorna skupina Študent se je na treh večerih predstavila s plesi iz Razkrižja, koroškimi plesi, prekmurskimi plesi in gorenjskimi plesi. Ob različnih priložnostih pa še s kratkimi animacijami, ki so vsebovale pobreško polko, ples imenovan rašpla ter fantovski ples s klobuki.

Prav po slednjem smo postali znani po celem otoku in tako so nam zmeraj govorili: »Do the funny hat dance!«.

Dneve smo preživeli večinoma ob plažah, kjer smo se kopali in snorkljali (morsko življenje je prečudovito), nekateri so šli na pustolovščino s štirikolesniki, drugi na potapljanje, spet tretji na odprto morje na ribolov, en dan smo izkoristili za ogled rajskega otoka imenovanega Aitutaki. Zvečer je večinoma sledilo skupno druženje ob kartah in slovenski domači glasbi, ki je trajalo pozno v noč.

Zadnje dneve smo izkoristili za mrzlično iskanje spominkov. Najpogostejši spominki so bili črni biseri, kateri so zelo značilni za Cookove otoke. Cene le-teh so se gibale od 10 novozelanskih dolarjev (6 evrov) pa tudi do več tisočakov. Sicer se cene živil in ostalih izdelkov niso bistveno razlikovale od tistih pri nas (morda so bile za malenkost višje), vendar je bila ponudba veliko bolj skromna. Navaditi pa smo se morali tudi na odpiralni čas trgovin, saj so se med delavniki trgovine večinoma zapirale ob četrti uri popoldan, v nedeljah in praznikih pa ob devetih zjutraj. V nedeljah pa tudi ni bilo moč kupiti alkoholnih pijač, zato smo si zalogo morali narediti že v soboto . Zadnji dan je minil v slovesu od družin in izmenjevanju daril. Zahvalili smo se jim za res veliko gostoljubnost in znova je napočil čas za dolgo potovanje nazaj proti domu. Pot nas je vodila prek Aucklanda v Seul, kjer smo preživeli še dva dneva.

Seul je megalomanska metropola Južne Koreje, ki ima skupaj z okolico preko 20 milijonov prebivalcev. Po vožnji skozi mesto dobiš občutek, da se mesto sploh nikjer ne konča. Urnik v Seulu je bil zelo natrpan, saj smo si v najkrajšem času hoteli ogledati kar največ stvari. Tako smo si ogledali muzej Sarangchae (muzej sodobne korejske zgodovine), predsedniško palačo imenovano Blue house, palačo Gyeongbokgung (največja od petih palač iz obdobja dinastije Joseon), muzej Korejske voje in nazadnje še, za fante najpomembnješi Seoul World Cup Stadium (stadion na katerem so igrali tekme svetovnega prvenstva v nogometu leta 2002). Najbolj nam je ostala v spominu vožnja z lokalnim avtobusom. Avtobus je imel svojo mešalno ploščo, zelo zmogljive zvočnike, svetlobne efekte, velik LCD zaslon in dva brezžična mikrofona. Lahko si zamislite – KARAOKE!!! Ko smo prispeli na mesto, kjer smo imeli večerjo, kar nismo hoteli iz Partybusa, kot smo ga  poimenovali.

Dneva v Seulu sta minila kar prehitro, potrebno je bilo oditi spet na pot, tokrat pa zares domov. V Slovenijo smo prispeli 14. avgusta pozno ponoči. V Mariboru nas je pričakal tradicionalni sprejem, kjer smo se še zadnjič v teh treh skupnih tednih poveselili. Nato smo se vsi izgubili v noč, polni novih spominov, poznanstev in izkušenj.

 

Nemčija 2009

 

Venezuela 2008

 

Madžarska 2008